V četrtek, 14. 2. 2019, je na Golteh potekalo regijsko tekmovanje iz smučanja. Udeležili smo se ga tudi smučarji iz OŠ Šempeter v Sav. dol. Po ogledu tekmovalne strmine se je v nas že prebudil adrenalin. Vse je potekalo zelo hitro, zato nas trema ni imela časa obiskati. Tekmovanje je minilo, kot bi tlesknil s prsti. Izmed udeležencev naše šole sva se na državno tekmovanje uspeli uvrstiti Neja Vidali in jaz. Najbolj smo bili presenečeni, ko so na podelitvi razglasili, da smo osvojili 3. mesto kot ekipa. »To največ šteje,« je pripomnil g. ravnatelj, ki nas je na tekmovanju spodbujal.
V sredo, 6. 3. 2019, čez skoraj dva tedna, je sledilo državno tekmovanje na Krvavcu. Malo smo bili prestrašeni, ker še nihče izmed nas ni smučal na Krvavcu. Kmalu so ta strah zamenjale šale o tem, kako se bomo iskali po gozdu, pod smrekami. Ko smo se preobuli in preoblekli, smo se z gondolo odpeljali do smučišča in nato obuli smuči, ki so že komaj čakale, da spet veselo podrsajo po snegu. Bilo je toplo, a zelo megleno. Ko smo se vozili na dvosedežnicah, je bila vse okoli nas megla. Občutek je bil čaroben in malo strašen. Počutila sem se, kot bi se vozili v neznano. Okrog nas je bilo vse sivo, samo nekaj sedežnic pred mano sem lahko videla. Sploh nisem vedela, kdaj bo konec žičnice, samo opazovala sem, kako se kar naprej na drugi strani prazne sedežnice vračajo v dolino. Bilo je zelo posebno doživetje.
Komaj smo se pripeljali do tekmovalne strmine. Tekmovanje se je začelo. Med čakanjem na vrsto smo se malo razgibavali, predvsem pa se smejali in norčevali iz megle. Končno smo prišli na vrsto. Prva izmed nas je bila na vrsti Eva Četina, sledili pa sva ji jaz in Neja. Zaradi megle sem lahko videla le eno vratce pred sabo, zato je bilo smučanje zelo zahtevno. Ko so odsmučali še fantje, je bilo tekmovanja za nas konec. Pojedli smo malico in se šli še prosto smučat. Megla se je takrat že razblinila, kot bi jo naš smeh pregnal.
Sicer se nihče od nas ni uvrstil na stopničke, a smo kljub temu doživeli čudovit dan brez šole in zvezkov in vsega, kar so pač počeli ostali.
Kljub groznim razmeram nismo pozabili na smeh in zabavo, kar je v bistvu najpomembnejše.
Ana Kumperger
